POHOD PO POTEH TAJNIH SKLADIŠČ OROŽJA
|
V soboto 7.
maja 2016 je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica že
četrtič organiziralo spominski pohod po poteh tajnih skladišč orožja v
vojni za Slovenijo 91. Udeleženci smo se zbrali v Šentjanžu, kjer so nas je z dobrodošlico pričakali člani Turističnega društva Šentjanž, predsednik KS Boštjan Krmelj in domači veterani s harmonikarjem Janezom Šoštaričem. Po uvodnem okrepčilu in pozdravih smo se podali na pot proti Peklu in naprej proti Cerovcu. Po poti sta nas vodili Fanika Rupar in vsestransko aktivna lokalna turistična vodička Cvetka Jazbec. Na Cerovcu pri Ruparjevi zidanici, kjer se je v
strogi tajnosti 1991 hranilo orožje z edino vednostjo lastnikov je bila
spominska slovesnost, kjer se je tedanji organizator dogodkov
Slavko Hočevar zahvalil pokojnemu Antonu Rupar in
gospe Faniki Rupar, tedanji
tajnici na OŠ Šentjanž, za pogumno dejanje v odločilnih trenutkih za
samostojnost Slovenije. Ob tej priložnosti smo ji podelili spominsko
knjižno darilo. Enako tudi sinu
Mojmirju in
ženi Alenki, ki upravljata z objektom in so nas skupaj s sosedom,
veteranom
Viktorjem Repovžem, ob tem dogodku tudi pogostili. Spregovorili pa
so tudi predsednik OZVVS Ivan
Cajner, predsednik posavske veteranske organizacije Sever-
Rajko Veber
in domačin
Milan Gorjanc. Dogodek so
popestrili še člani moške pevske skupine
Lira, ki jo vodi prizadevni
Franc Bastardi in harmonikar. Slavnost in pohod
je organizacijsko organizirala in vodila prizadevna
Cvetka Biderman, katere mož
je bil tudi pobudnik za organizacijo teh pohodov. Po osmih
kilometrih prehojene poti, na kateri smo izvedeli tudi veliko
zgodovinskih podatkov, smo dogodek zaključili s poznim kosilom v
šentjanški kulturni dvorani in se v dobri volji zaobljubili, da se v
naslednjem letu spet snidemo. Vsebina in
foto: Janez Levstik |
Slavnostni govor pri zidanici v Cerovcu: Slavko Hočevar (objavljeno z njegovim ovoljenjem) |
Spoštovane veteranke,
veterani, dragi pohodniki in vsi tukaj zbrani, cenjeni predsednik OZVVS
in organizatorji današnjega pohod lepo pozdravljeni, še posebej prisrčen
veteranski pozdrav pa velja družini
Rupar. V posebno zadovoljstvo in
čast mi je, da me je organizatorka današnjega spominskega pohoda
povabila, da kot veteran in sodelavec
v projektu MSNZ 1990/91,
spregovorim na današnji
slovesnosti in se za hip povrnem v čas,
ko smo bili Slovenci enotni in smo
znali, pokazali in dokazali, da znamo in zmoremo v odločilnih trenutkih
stopiti skupaj in da smo za uresničitev stoletnih sanj svojih dedov in
očetov pripravljeni sprejeti tudi boj in se boriti z mnogo močnejšim
nasprotnikom in v tem boju tudi zmagati. Med nami veterani je
po več kot četrt stoletja še zelo
živ spomin na
nepozabne dogodke in pogumna
dejanja veteranov in posameznikov, ki so bili v času osamosvojitve
pripravljeni storiti nekaj več. Tudi danes, ko stojimo
tu pred Ruparjevo zidanico v
Cerovcu mi spomin seže več kot četrt stoletja nazaj na razgovor z
uporniki z razlogom,
ki sem ga imel med drugimi tudi s
Faniko in Tonetom Ruparjem konec septembra
1990 v zvezi z njuno drzno in
pogumno odločitvijo, da sta kljub nevarnosti in tveganju bila
pripravljena sprejeti
v hrambo orožje in strelivo. Še
posebej pa mi je ostal v spominu tisti
Miklavžev večer leta
1990, ko je rahlo naletaval sneg,
z
Brankom, takratnim sekretarjem za
obrambo, pa sva iz Sevnice prevažala nenavadno, nevarno, toda zame
najlepše Miklavževo darilo. Spotoma sva se ustavila na Ruparjevi
domačiji v Birni vasi kjer se nama je pridružil Tone in naju vodil do te
zidanice, pred katero stojimo danes. Skupaj smo v kletni prostor znosili
zaboje s pištolami in strelivom
ter vse skupaj pokrili z kadjo. Predaja orožja je bila
izvedena v popolni tajnosti na zaupanje,
brez vsake listine ali podpisa.
Dogovorili smo le za geslo in pogoje, pod katerimi se oborožitev lahko
preda prevzemniku.
Tonetu
sva naročila, da naj z našim
dogovorom in geslom
za vsak primer
seznani še ženo Faniko, za tem
pa smo se razšli.
Orožje in strelivo, ki sta
ga pogumna domoljuba Fanika in Tone hranila in skrivala v teh prostorih
več kot šest mesecev, je bilo prvi dan vojne, to je 27.6.1991 v zgodnjih
jutranjih urah po predhodnem dogovoru z Tonetom prevzeto
in takoj predano za oborožitev
narodne zaščite v krajevnih
skupnostih
Šentjanž, kjer je bil načelnik
narodne zaščite prav
Tone Rupar,
KS Krmelj, kjer je bil načelnik
Mirko Pelko in KS Boštanj kjer je bil načelnik Viktor Gole. Ker so vsi trije takratni
načelniki
NZ danes žal že pokojni,
predlagam, da z minuto tišine
prisluhnimo bitju svojega srca in se poklonimo v njihovo spomin.
"SLAVA JIM". Dovolite mi, da se vsem
navzočim zahvalim za udeležbo, in danes
tu na tem slovesnem mestu izrazim
zahvalo in pohvalo organizatorki Cvetki Biderman in
vodstvu
OZVVS Sevnica, da je
v program delovanja za nadaljnje
obdobje vključilo tudi vsakoletno organizacijo pohoda po poteh enega od
petih tajnih skladišč orožja. Za to srčno upam, da se tu na tem mestu
zopet vidimo najkasneje čez pet let. Hvala vsem in lep veteranski pozdrav "Skupaj v vojni - skupaj v miru". |
Več slik |